Miklavž prihaja, kajne?

skornjiKmalu, še prekmalu bo tu prvi teden decembra. V petek zvečer, 05.decembra, le glejte, da ne pozabite.

Kaj? Nastavit škornja Miklavžu!

A nočete dobiti nekaj sladkega?

Seveda lahko pozabite na vse skupaj, če niste bili pridni. Pa saj ste bili, kajne? 

 

prijateljaVerjetno nas kar večina pozna tradicijo, ki je povezana z Miklavžem. Ne samo pozna, ampak vsako leto obnavlja. Pri tem sploh ni pomembno, če verujemo ali ne. Miklavž je namreč v resnici sveti mož oziroma svetnik. Sveti Nikolaj, če smo natančni. A o tem drugič. Miklavž je prvi med tremi možmi, ki nosijo darila v mesecu decembru. Mesec, ki je poln nekega pričakovanja, hrepenenja, želja, in lep predvsem zaradi ljudi. Ljudje smo drugačni v decembru. Morda zaradi upanja, ki je povezano s prihajajočim novim letom. Morda zaradi uspešnosti leta, ki se izteka. Morda samo zaradi tega, ker se bližajo dnevi, ki bodo nekoliko razbili sivino vsakdanjika. Morda zaradi otrok, ki so v decembru tako polni smeha in iskric v očeh, polnih pričakovanja in radosti.

Seveda imamo vsi svoje izkušnje, svoje načine praznovanja svetega Miklavža. Zame je bil predvsem tisti prvi mož v veselem decembru, ki me je kot otroka razveselil. In prinesel tudi veliko mero strahu in groze v mojo otroško doživljanje in sprejemanje sveta.

Miklavzevanje06»Miklavž prihaja! Če ne boš pridna, ti ne bo prinesel drugega, kot »šibo«! Ali pa te bodo kar parklji odnesli!«

Kolikokrat sem v svojem otroštvu, takrat, ko sem še verjela v čudeže, slišala te besede. Seveda so delovale. Kako ne bi! Saj šibe se nisem bala, a parklji…

Čisto druga zgodba.

Saj sem jih vendar videla vsako leto. Bili so grozljivi s svojimi dolgimi rdečimi jeziki, ki so jim moleli iz ust, velikimi rokami, v katerih so držali verige in z njimi nenehno zamahovali, in »rožički« na ogromnih glavah. Čeprav so bili vedno zraven tudi angeli in seveda prijazen Miklavž, je njihovo nedolžnost in prijazen izgled popolnoma zabrisala grozljiva podoba parkljov. Ja, s parklji so strašili otroke v mojih rosnih otroških letih.

Miklavz-2009-5»Parkelj gre!« Uh, sem se skrila za mamino krilo ali globoko pod debelo odejo. Takrat, ko si otrok, misliš, da ne obstaja nič, kar sam ne vidiš. Nič ni bilo hujšega, kot pričakovanje tistega rožljanja verig pred vhodnimi vrati. Seveda takrat nisem vedela, da nikoli (no, vsaj tako so mi rekli kasneje) niso zares vstopili v nobeno hišo, k nobenemu otroku. 

Čas pred Miklavžem je bil v znamenju palic, ki si jih lahko povsod kupil, in so jih prodajale starejše ženske pred trgovino. Zlate in srebrne, a vse z rdečo pentljo. Tako sem vedno vedela, da je samo še nekaj dni do Miklavža. V tistih dneh sem bila prav gotovo najbolj pridno dete, ki si ga lahko zaželijo starši. 

obdarovanjeA z Miklavžem ni bil povezan samo sprevod Miklavža s parklji in angeli, kjer smo morali odgovarjati na večno vprašanje »ali si bil priden/pridna?«. Ne, predvsem sem imela rada Miklavža, vsej grozi navkljub, zaradi obdarovanja. Čeprav skromno, je bilo za otroke obdarovanje Miklavža enkratno doživetje.

Vsako leto je bilo tako. In vsako leto sem bila verjetno bolj pridna, saj se je z velikostjo škornja, ki je rasla (moja otroška noga je rasla), povečala tudi količina daril. Ne samo povečala, spremenila.

zascitnikZvečer, preden sem odšla spat, sem nastavila pred vhodna vrata škorenj. Seveda sem ga najprej očistila, saj bi že sam umazan škorenj lahko razodel, da nisem bila tako pridna, kot bi morala biti. Če je bil škorenj z vezalkami, sem vedno razvezala vezalke, kakor da bi se bala, da darila ne bodo šla v škorenj oziroma Miklavž ne bo imel časa za »tišanje« darila v moj škorenj. Kaj, če me kar izpusti? Tisti večer dolgo nisem zaspala.  A jutro, takoj ko sem odprla oči, je prineslo misel na Miklavža. Ponavadi sem skočila iz postelje, odprla vrata in seveda mi je vsako leto lica obdal nasmeh. Vedno je bilo darilo v škornju.

miklavzV začetku so bile to malenkosti. Kakšno suho sadje, piškoti, ki jih je skrivaj naredila mama. Kasneje se je prikradla čokolada, pomaranče, bonboni. Še kasneje so bile zraven že barvice, kakšne nogavice. Seveda je škorenj, čeprav je bil večji, postal premajhen. In darila so bila zavezana za vezalke ali položena zraven škornja.

Verjetno so spomini vsakega med nami drugačni.

A Miklavž je pomenil za večino začetek nekega lepega otroškega obdobja. Pričakovanje Dedka Mraza, Božička, peka piškotov in okraskov za jelko, izdelava novoletnih voščilnic.

Same zanimive in razburljive stvari in dogodki za eno frkljo, kakršna sem bila sama.